Ko se otroku podre nogometni svet

Avtor: Jožek Špilak

Na Facebooku sem prebral objavo, ki se mora dotakniti vse športne delavce, ki delamo z otroki. Ker nočem izpostavljati klubov in oseb, ter da se v zgodbi prepoznajo akterji in medsebojno v dobrobit nogometa in otrok rešijo situacijo, je klub v našem primeru zamenjan s kraj ali klub. Zgodba je sledeča in na nek način kliče po pomoči:

Slika je simbolična. Vir: pixabay.com

Pišem izključno kot mama, ki opazuje veliko stisko in tihe solze otrok.
Zadnji dnevi, že kar tedni, ne minevajo lepo. V našem kraju je nogomet na nek način umrl. Kot mama spremljam 2 otroka, katerima je pravzaprav bilo odvzeto to, kar sta imela najraje.
Del družinskega življenja so bili popoldnevi z vožnjami na treninge in domov, konci tedna so bili prilagojeni tekmam in ostalim nogometnim obveznostim.
Kot družina smo tak način življenja sprejeli, postalo je del nas, saj je nogomet postal izjemno pomemben del življenja naših dveh fantov.
Iz najstniške brezskrbnosti, z edino skrbjo kam v srednjo šolo, pa se je našemu 14-letniku podrl njegov svet. 8 let je gradil podobo o sebi in to, da je nogometaš, je izjemno pomemben del njegovega zavedanja o sebi. Koliko ur, koliko dni je preživel na zelenicah ob Savi? 
Koliko ur je na ta način bil aktiven, na svežem zraku, se družil s prijatelji in imel vzornike v trenerjih? Kakšna je vrednost tega? Neprecenljiva! Ni nam cilj vzgojiti profesionalce na zelenici, ampak s športom, ki ga imata izjemno rada oba fanta, morda prepluti skozi občutljiva najstniška leta. 
Zdaj vsega tega nenadoma ni več. Mlajši trenira naprej pod okriljem Nogometne šole in s trenerjem, s katerim je treniral prej. Ima prijatelje, ima trenerja. Nimajo pa igrišč. Starejši te možnosti trenutno še nima. Brez treningov si življenja ne zna predstavljati. Trenira naprej v klubu. Trenerja obljubljajo, a ga še ni. In ko pride? Bo to trener z dušo, telesom? Ki mu bo mar za fante in nogomet v našem kraju? Trenerji so izjemno pomembne osebnosti v življenju naših otrok. Tega se premalo zavedamo. Koliko trenerjev, ki so delali z našimi otroki, ima pedagoško ali športno izobrazbo? To nikakor ni nepomembno dejstvo!

Slika je simbolična. Vir: pixabay.com
Ti trenerji živijo v našem okolišu, so del našega okolja danes in tudi v prihodnosti in ni jim vseeno, kakšna bo naslednja generacija morda športnikov, trenerjev, odraslih mož z različnimi poklici! Z vzgojo mladih nogometašev naše okolje dobiva odlično zasnovo za naslednjo generacijo, ki bo vodila in živela v skupnosti.
Ali pa si želimo mlade, ki se jim na pragu najstništva ali že v obdobju mladostništva, v katerem je izgradnja osebnosti najpomembnejša in pomeni temelj odrasle osebnosti, podrl svet in začenjajo znova?
Pred 15-imi leti, ko se je Nogometna šola, kakršno smo poznali do nedavnega oblikovala, je zelo velik % fantov končal s treningi. Šli so v srednje šole in se pri 15-ih oblikovali na novo.
Nogometna šola danes sodeluje s Šolskim centrom in prav tako z gimnazijo, kjer imajo po letih prizadevanj drugo športni oddelek. Obe šoli omogočata mladim ob šolanju neokrnjene treninge.
Verjetno nisem edina mama, ki ji v teh dneh poka srce, ko gledam sinova in jima pravzaprav ne morem in ne znam pomagati.
Skrbi me, zelo me skrbi, kako bo Nogometni klub poskrbel za naše fante in opažam, da to vsak dan bolj skrbi tudi našega 14-letnika. Članska profesionalna ekipa bi se morala ukvarjati s člani, naši otroci si zaslužijo trenerje, ki jim bodo pomembni, najpomembnejši!
Je morda kaj, kar lahko storimo starši?
Morda jih res vpišemo v šolo, kjer delajo trenerji z veliko začetnico?
Nogomet ni individualni šport, kraj ni milijonsko mesto, kjer bi bilo neomejeno število privržencev nogometa! Te mlade, ki jih imamo, moramo obdržati! 
Mar res kot mama ne morem storiti prav ničesar in samo nemo opazovati bolečino svojih otrok???

Booking.com

Napiši svoje mnenje

Najbolj brano

Booking.com