Verjetno je cilj vsakega starša, da imate otroka, ki ima zdrav odnos do športa. Niti ni pomembno, če otroci šport redno trenirajo in se udeležujejo raznih tekmovanj. Bolj pomembno je, da se s športom ukvarjajo, saj je gibanje v današnji družbi mobitelov, tablic in računalnikov izredno pomembno.

Po drugi strani pa je realnost takšna, da je brez organizirane vadbe, otroku zelo težko vcepiti športno kulturo in navade, ki bi mu pripomogle pri njegovemu rednemu gibanju in ukvarjanju s športom.

Najbolj očitna prednost organizirane vadbe je v bistvu to, da zagotavlja neko kontinuiteto ukvarjanja s športom. Tudi za ceno menjavanja športov kot po tekočem traku. Samo, da je gibanje in gojenje zdravega duha v zdravem telesu.

In tukaj pridemo do točke, kjer imamo več dilem kot odgovorov. Kako naj trenerji pristopimo k otroku, ki trenira nogomet le zaradi nuje po gibanju? Veliko trenerjev se nas je že srečalo s takšnim primerom, ko starši vozijo otroka na trening z namenom, da se vsaj malo giba in športno udejstvuje.

Prvi problem se lahko pojavi že v samem procesu treninga. Motivacija takšnega otroka je pogosto vprašljiva in njegova zavzetost na treningu mogoče ni na nivoju, ki si ga trenerji želimo. V nogometnem smislu, pa takšen igralec praviloma zaostaja in le s težavo dohiteva (nogometno) bolj zagrižene otroke.

Na žalost, veliko trenerjev le odmahne z roko in takšnemu igralcu ne posveča dovolj pozornosti. Res je, da si takšen otrok ne bo nikoli ustvaril bleščečo nogometno kariero. To lahko trdimo s precejšnjo gotovostjo. Kaj pa lahko trdimo za otroke, ki živijo in dihajo za nogomet v upanju, da bodo postali profesionalni nogometaši?

Nikakor in odločno tega ne moremo trditi! In tukaj se skriva odgovor na vprašanje, zakaj je potrebno oba profila igralcev tretirati podobno in jima nuditi enake pogoje v procesu treninga. Žalostno je, da se mnogi starši in trenerji s tem ne strinjajo in s tem ne dojemajo bistvo otroškega športnega udejstvovanja.

V klubih, kjer izvajajo rigorozno selekcioniranje, teh težav nimajo, saj skozi sito pridejo le najboljši. Vsi ostali klubi, ki pa nimajo vzpostavljenega selekcioniranja, bi morali podpirati športno udejstvovanje zaradi pridobivanja športne kulture posameznika že v ranem otroštvu.

In tukaj smo spet trenerji tisti, ki moramo prevzeti odgovornost in se odločno boriti za šport in za zdravje vseh otrok, ne glede na njihove preddispozicije. Borba je pogosto težka in polna frustracij, a naše poslanstvo nam nalaga, da se ne predamo in ustvarimo pogoje, da to sprejmejo vsi, ki so udeleženi v otroškem športu.