Tiki-taka  je model igre v nogometu, za katerega so značilne kratke podaje, veliko gibanja brez žoge in sodelovanje med igralci preko različnih kanalov ter ohranjanje posesti žoge.

Korenine tega, kar imenujemo danes tiki-taka, je začel razvijati Johan Cruyff. Johan Cruyff je bil od leta 1988 do leta 1996 direktor Barcelone. Njegov stil igranja so še naprej razvijali nizozemski trenerji Louis van Gaal in Frank Rijkaard, kasneje pa so ta model igre sprejele tudi druge ekipe La Lige. Nizozemski trenerji v Barceloni so pripomogli tudi k spodbujanju nizozemskega mladinskega sistema.

V La Masia, talilnici talentov, so na podlagi idej nizozemskih trenerjev proizvedli generacije tehnično nadarjenih, pogosto fizično majhnih igralcev, kot so Pedro, Xavi, Andrés Iniesta, Cesc Fàbregas in Lionel Messi, katere je krasila odlična kontrola žoge, hiter prvi dotik z žogo proti cilju, vizija in odlično ohranjanje posesti žoge.

Zadnje kamenčke v mozaiku je dal Pep Guardiola, ki je vodil Barcelono od leta 2008 do 2012. Pod njegovim vodstvom je »tiki-taka« dosegla nove ekstreme. To je bilo deloma posledica vizionarskega treniranja Guardiole, deloma zaradi izjemne generacije igralcev, od katerih so se številni učili v La Masia in delno zaradi sposobnosti celotne ekipe, da drži žogo v nogah kljub močnemu pritisku nasprotnikov.

Tudi posodobitev pravila o nedovoljenem položaju leta 2005 je prispeval, da so bili branilci postavljeni višje, zaradi česar je prišlo do izraza tehnično znanje in spretnost.

V Barceloni je bila tiki-taka pod Guardiolo kombinacija nizozemskega totalnega nogometa z visoko postavljeno obrambno linijo in željo po nadzoru igre. Vse je torej izviralo iz nizozemskih korenin, kjer je bila igra podrejena  podajam in kontroli nad igro.

Raphael Honigstein opisuje tiki-taka, ki jo je španska reprezentanca uprizorila na svetovnem prvenstvu 2010 "radikalen slog, ki se je razvil šele v štirih letih".  Reprezentacija Španije je leta 2006 odločila, da "nimajo fizičnih predispozicij«, da bi premagal nasprotnike, zato se je želel osredotočiti na »monopolizacijo žoge«

Jed Davies, trener nogometa na univerzi v Oxfordu in avtor " Coaching the tiki-taka style of play " meni, da je tiki-taka nogomet med drugim "konceptualna revolucija, ki temelji na ideji, da je velikost  nogometnega igrišča »spremenljiva«, prilagodljiva,  in si jo lahko ekipa prilagodi.

Ko ima ekipa žogo v posesti mora ekipa strmeti k ustvarjanju prostora in s tem narediti čim večje možno za zadetek in nasprotno, če ni v posesti, kot trdi Valeriy Lobanovskyi je potrebno čez celotno igrišče agresivno pritiskati na nasprotno ekipo. To tudi potrjuje znani rek Pepa Guardiole: "Žogo si najažje pridobiš ko so (nasprotniki) trideset metrov od svojega gola ne osemdeset«