Za pravilno pripravo trenažnega procesa se moramo kot trener zavedati, katero starostno skupino imamo pred seboj. Kar nekaj krat, sem pri kolegih in starših zasledil, trditve, da so bili devet let stari otroci "slabo kondicijsko pripravlje". A bi se lahko strinjali?

Razvoj otroka poteka celostno in usklajeno na gibalnem, telesnem, kognitivnem, čustvenem in socialnem področju. Sprememba na enem področju se kaže tudi na ostalih področjih. Razvoj pa ne poteka vedno kontinuirano ampak je včasih tudi diskontinuiran. Poteka približno v enakih obdobjih za katera je značilno tipično vedenje otrok (Gallahue in Ozmun, 2006, v Videmšek in Pišot, 2007).

V razvoju otroka igrajo pomembno vlogo zorenje in izkušnje, zanemariti pa ne gre tudi pomena adaptacije oziroma prilagoditve posameznih organskih sistemov življenjskim razmeram (interakcija posameznika in okolja, kjer je subjekt v podrejeni vlogi). Videmškova, Berdajs in Karpljuk (2003) otrokov razvoj opredeljujejo kot dinamičen proces, ki ga interaktivno sodoločata dednost in okolje. Avtorji menijo, da na vse dejavnosti otrokovega razvoja ne moremo enako vplivati in da ima najmočnejši vpliv na izkušnje okolje (vpliv skozi proces učenja). Vzpodbude, ki jih malčki dobivajo iz okolja, so senzorične (čutila), odzivi pa gibalni.
Novejše študije otrokove motorike so vse manj osredotočene nato, kako se otrok giba, vse bolj pa na medsebojno povezanost in sodelovanje različnih razsežnosti, kot so kognicija, percepcija in praktična dejavnost, ki zagotavljajo razvojno stabilnost in povzročajo spremembe.

Kakorkoli, gibalne sposobnosti so v osnovi odgovorne za izvedbi naših gibov. Predstavljajo skupek notranjih dejavnikov, odgovornih za razlike v gibalni učinkovitosti. V določeni meri so prirojene, z ustrezno vadbo pa jih lahko še nadgradimo in izboljšamo.

Človeku je torej že ob rojstvu dana stopnja, do katere se mu bodo sposobnosti razvile v času njegove normalne rasti in zorenja, to pa je mogoče preseči z gibalno aktivnostjo oziroma usmerjeno vadbo. Otrokova gibalna izraznost je pod neposrednimi vplivi telesnih mer, delovanja organskih sistemov in psihe. Znano je, da motorične sposobnosti niso enako odvisne od dednosti.

Visoka stopnja prirojenosti se prepisuje hitrosti in ravnotežju, srednja koordinaciji in preciznosti, nizka moči in gibljivosti. Gibalne sposobnosti pa so v določeni meri tudi pridobljene z vadbo in načinom življenja, kar povzroči raven njihove razvitosti pri posameznikih. (Pišot in Završnik, 2000).

Razvoj gibalnih sposobnosti po letih
a) Refleksni gibi (Prenatalno obdobje do 4. meseca od 4. meseca do 1. leta)
zarodka ali novorojenčka predstavljajo prvo stopnjo motoričnega razvoja človeka. Ti gibi so nadzorovani subkortikalno.
b) Rudimentalne gibalne (od rojstva do 1. leta - zbiranje in od 1. do 2. leta procesiranje informacij)
sposobnosti so začetne, nepopolne motorične sposobnosti otroka. To fazo delimo na
dve stopnji:
- stopnjo inhibicije refleksov (vedno več refleksov postopno izgine)
- predkontrolno stopnjo ( pri enem letu starosti pri otrocih opazimo vedno večjo natančnost in kontrolo gibanja)
c) (od 2. leta do 3. leta začetna; od 4. leta do 5 leta osnovna; od 6. leta do 7. leta zrela)
Temeljna gibalna faza v njej otroci aktivno preskušajo ter raziskujejo svoje gibalne sposobnosti in zmogljivosti. Ob koncu obdobja naj bi otrok obvladal večino temeljih gibalnih spretnosti, zato pa potrbuje spodbudo okolja, priložnost za dejavnost in učenje (Gallahue in Ozmun (2006, v Videmšek in Pišot, 2007)).
d) (od 7. leta do 10. leta splošna stopnja; od 11. leta do 13. leta specifična stopnja; od 14 leta naprej specializirana stopnja)
Specializirana (športna) gibalna faza v kateri otrok začne povezovati in uporabljati temeljne gibalne spretnosti za izvajanje specializiranih športnih spretnosti. Izvajanje vaj je vse bolj nadzirano izpopolnjeno in hitro. Spretnosti se uporabljajo v vse kompleksnejših športnih in drugih gibalnih aktivnostih. Gallahue in Ozmun (2006, v Videmšek in Pišot, 2007).
Pri tem prispevku se bomo nanašali predvsem na razvoj treniranje motoričinih sposobnosti mladih nogometašev.

Razvoj gibalnih sposobnosti do 8. leta starosti
Na vse dejavnosti otrokovega razvoja ne moremo enako v plivati. Spodbude, ki jih dobiva majhen otrok iz okolja, so senzorične, odziv pa gibalni. Pri mlajših otrocih do 8. let starosti burni otrokov razvoj nenehno deluje v smeri izboljšanja percepcije in motorike. Otrokovo doživljanje in dojemanje sveta temelji na notranjih (izvirajo iz njegovega telesa) in zunanjih informacijah (zaznavanje okolja, izkušenj, ki jih pridobi z gibalnimi dejavnostmi in gibalno ustvarjalnostjo v različnih situacijah). Z gibanjem otrok zaznava svoje telo, preizkuša, kaj le-to zmore, doživlja veselje in ponos ob razvijajočih se sposobnostih in spretnostih ter gradi zaupanje vase. Hkrati gibanje daje otroku občutek ugodja, varnosti, veselja, torej dobrega počutja V gibalnih dejavnostih je telo izhodiščna točka za:
- presojo položaja, smeri, razmerja do drugih;
- razvijanje občutka za ritem in hitrost, ter dojemanja prostora in časa.
Mnoge gibalne dejavnosti od otroka zahtevajo:
- da se zaveda drugih otrok in odraslih;
- da z njimi deli prostor;
- da si z njimi prizadeva doseči cilje;
- da spoznava smisel in pomen upoštevanja pravil;
- da spoštuje in upošteva različnosti.

MOČ

Starostna skupina od 8. do 10. leta
Moč razvijamo postopoma, v tej starosti je zadostna obremenitev le telesna teža otrok. Vsako pretiravanje je škodljivo, zato je v tem obdobju večji poudarek na pravilni izvedbi gibanja kot na ravoju moči
Starostna skupina od 11. do 12. leta
V tej starostni skupini je prisotno izboljšanje razmerja med težo in močjo. Začno se vaje za krepitev mišic z dinamično metodo, ampak le-te so minimalno ponavljajoče se narave. Njihov cilj je okrepiti vse glavne mišične skupine, tako imenovane trebušne mišice, ter optimalno okrepiti mišice rok, ramenskega obroča in nog. Začne se tudi delovanje na razvoju eksplozivne moči šprintov, IZOGIBA pa se delovanju na razvoju odrivne moči in statične moči. Pri razvoju moči se najprej dela na razvoju gibljivosti sklepov ter na razvoju moči tetiv in mišic. Pri krepitvi mišic je potrebno razvijati moč trupa in okončin (Mihačič in Ujevič).
Starostna skupina od 12. do 14. leta
V tem obdobju se povečuje delo na krepitvi in razvoju moči z dinamično metodo. Tukaj govorimo o repetativni moči. Cilj vaj je razvoj osnovnih mišičnih skupin, tako imenovanih trebušnih in hrbtnih mišic ter optimalni razvoj moči rok, ramenskega obroča in nog. Povečano je delo na eksplozivni moči. Moč se odraža v sprintu in skokih, odrivna moč pa se odraža pri spremembi smeri (Mihačič in Ujevič).

HITROST

Starostna skupina od 8. do 10. leta
Med 7. in 9. letom je opaziti hitrer porast v izboljšanju hitrosti. Predvsem izboljšanje reakcijskega časa, ki doseže šele z 10. leti relativno dober nivo. Ferkvenca gibov se začne izboljševati, tako da se začne oblikovati kratek hiter tek (sprint) in zaključni tek (finiš).
Glede na trening hitrostne zmogljivosti ponuja to starostno obdobje najboljšo fazo učenja z maksimalno možno pridobitvjijo hitrosti. Otrokove igre teka, igra lovljenja in štafete ali krožni trening so primerne za to starostno kategorijo. Igre, katere se uporabljajo za razvoj hitrosti, trajajo kratek čas, 3-5 minut (različna lovljenja , štafete, elementarne igre in dodatne igre itd.).
Starostna skupina od 11. do 12. leta
V tem obdobju se da najbolj vplivati na razvoj hitrosti, predvsem na razvoj hitrostne reakcije. Ob preprosti reakciji (reakcija na naprej določeno spodbudo-signal) je treba v tem obdobju obdelati tudi kompleksno reakcijo. Kompleksna reakcija je reakcija, kadar obstaja več odgovorov na en držljaj. Poudarek je tudi na predelavi startne hitrosti.
Reakcijski čas lahko že ob koncu te dobe doseže vrednost odraslih, saj v tej dobi tako hitro napreduje.
Splošna hitrost gibanja še naprej stalno narašča. Posamezni gibi se zelo hitro izvajajo. Začne se tudi intenzivnejše delo na razvoju hitrosti spreminjanja teka smeri, še posebej cik-cak gibanja. V tem obdobju se začne tudi predelava maksimalne hitrosti, predvsem zaradi naraščanja ferkvence in ne zaradi dolžine koraka. Tako kor reakcijski čas tudi ferkvenca doseže ob koncu te dobe nivo odraslih.
Starostna skupina od 12. do 14. leta
Konec pubertete doseže gibljivost živčnih procesov maksimum.
V tej starostni skupini se lahko še vedno vpliva na razvoj vseh oblik hitrosti. Pri hitrosti reakcije je poudarek na razvoju kompleksne reakcije. Startna hitrost se obravnava intenzivneje. Hitrost spreminjanja teka smeri je prisotna v večjem obsegu in v vseh njenih oblikah. Povečana je tudi predelava maksimalne hitrosti.

Lahko si pomagate z video vsebino, ki vas bo vodila korak za korakom skozi jasno razložene vaje ter razvoj za vse starosti, vključno s treniranjem (video je v angleškem jeziku) in ga lahko dobite za £19.99 :

• Ogrevanje z žogo in brez nje
• Hitrost
• Tehnika teka
• Hitra stopala
• Krivočrtni tek
• Reaktivna hitrost
• Eksplozivnost
• Hitra reakcija pri zaključku na gol

KOORDINACIJA

Starostna skupina od 8. do 10. leta
V starosti od 8. do 10. leta se koordinacijske sposobnosti razvijajo še posebej hitro in lahko. Na koncu te starostne skupine se izboljšata prostorska orientacija in periferni vid. Na začetku te starostne kategorije je značilno, da vsi otroci bežijo za žogo. Šele pozneje dobijo postopoma prostorsko orientacijo.
Za trening je pomembno dejstvo, da se vaje navezujejo na igralne elemente, pri katerih morata biti velikost igrišča in število igralcev jasna, tako da se postopoma prilagodi  prostorski razporeditvi in iz tega nastane pravilno taktično in pozicijsko vedenje.
Trening naj še naprej vključuje gimnastiko in igre na gimnastičnih orodjih (ovire), skoke, štafetne elementarne igre in druge športne igre.
Pri tej starosti so zelo koristne igre za ravnotežje in spretnostne igre oziroma poligoni, ki so pri otrocih priljubljeni.
Prav tako se dosledno trenira sposobnost reakcije. To je še zlasti pomembna sposobnost za prihodnje nogometne vratarje, zato je priporočljivo postavljanje vseh igralcev v gol (Bischops in Gerards 2002).
V tem času začnemo z učenjem pravilnega teka, kot so različni skipingi, hopsanje, strižanje, grabljanje, džoging poskoki, tek s poudarjenim odrivom - vaje, ki že zahtevajo pravilno koordinacijo in usklajenost rok in nog (Kavčič, 2004).
Starostna skupina od 11. do 12. leta
V tem obdobju se počasi splošen koordinacijski trening premika v specifično nogometno smer. Pri tej starostni kategoriji dosežejo mladi nogometaši vrh v koordinacijskem razvoju. Sedaj se hitro in z lahkoto naučijo novih motoričnih gibanj, ker zdaj začne koordinacijski razvoj podpirati moč. Prisotna sta zelo dobra sposobnost opazovanja in zaznavanja ter sposobnost notranjega zaznavanja gibanja. Dobra je tudi koordinacija gibov.
Zato morajo igralci spoznati širok spekter športnih, osnovnih gibov nogometne igre in tudi gibalne oblike iz drugih športov, kot so gimnastika, skakanje s trampolinom, atletske discipline (Bischop in Gerards 2002)
Starostna skupina od 12. do 14. leta
Motorična koordinacija je začasno omejena, vendar to ne velja za potek posameznik gibov, ki se v tej dobi že dobro obvladajo. Motorična učljivost je manjša kot v obdobju pred puberteto.
Pri tej starostni skupini se začne poudarjati specialna koordinacija. Poudarek je tudi na nogometni tehniki in nadaljnjem razvoju grobih oblik in igralnem področju. V začetni fazi pubertete se začne vaditi startna hitros v povezavi s specilano koordinacijo. Vsebine treninga so zdaj predvsem vaja vodenja žoge v povezavi s koordinacijskimi dodatnimi nalogami (Bischop in Gerards 2002).

GIBLJIVOST

Starostna skupina od 8. do 10. leta
V teh starostni skupini je hrbtenica zelo gibljiva, difrakcijska sredstva kolka in ramenskega sklepa se izboljšujejo.
Poleg splošne agilnosti se lahko približno od devetega leta starosti posebej trenira širša sposobnost bokov in gibljivost ramenskih sklepov. Poleg igrivih vaj in iger vseh vrst se mora vnesti trening gimnastike (Bischop in Gerards 2002).
Starostna skupina od 11. do 12. leta
v tej starosti se gibljivost hrbtenice, ramenskega sklepa in bokov izboljša samo, če jih treniramo. Ob treniranju oziroma izvajanju splošne gibljivosti se pridružijo spodbude za trening, ki so usmerjene na nogometno specifične sklepe in mišične skupine. K temu sodijo sprednje in zadnje stegno kot tudi spodnji sprednji del noge.
Starostna skupina od 12. do 14. leta
Med pubertetno fazo se poslabša gibljivost nogometašev zaradi rasti. Da bi temu lahko nasprotovali, je šolanje gibljivosti in koordinacije pri tej starosti še posebej potrebna. Vaje morajo biti skrbno (vsebina in intenzivnost) izbrane, da se izognemo preveliki obremenitvi. Izpustiti se morajo tako enostranske in zelo intenzivne vaje, kot tudi pasivne vaje za raztegovanje v parih (Bischop in Gerards 2002).

VZDRŽLJIVOST

Starostna skupina od 8. do 10. leta
V tem obdobju ni posebnih vaj za razvoj vzržljivosti. Vzdržljivost se pri tej starosti se šola med treningom skozi igre in druge zanimive oblike tekmovanja (štafetne igre).
Trening je lahko pri tej starosti le občasno vrinjena šola pravilnega teka. Pri tem moramo nalo izvesti tako, da bo ustvarjala veselje, užitek pri teku. Ta vidik užitka pri dejavnosti je za poznejši razvoj pri treningu zelo pomemben (Bischop in Gerards 2002).
Starostna skupina 11. do 12. leta
Pri mlajših dečkih aerobna vzdržljivost narašča zaradi večjih dnevnih aktivnosti otrok kot zaradi treninga. V tem obdobju se začnejo uporabljati resnejše vaje za aerobno vzdržljivost. Lahko se začnejo izvajati počasni teki v trajanju od 5-10 minut s ponovitvami 2-3 krat, kar je 10-30 minut skupnega teka. Teče se lahko tudi v naravi 2-4 km.  Tek se izvaja pri srčnem utripu od 130 do 150 udarcev/minuto.
Pomembno je pravilno dihanje otrok. V mirovanju in pri zmernem delu je pravilno dihanje počasno in potrebno je vdihovati skozi nos. Pri napornem mišičnem delu, kadar je potrebno ustvariti maksimalno pljučno ventilacijo, je pravilno dihanje hitro in vdihovati je treba dovolj globoko skozi usta. Po koncu vaje za vzdržljivost, ponekod tudi med vajo, se priporoča nekajkrat močno izdihniti in šele takrat počasi globoko dihati.
Starostna skupina od 12. do 14. leta
Obseg prilagajanja srčno-žilnega in dihalnega sistema doseže v puberteti optimalne pogoje. Takrat se povečuje delo na razvoju aerobne vzdržljivosti. V tem obdobju lahko otroci pretečej 30-40 minut ali z metodo ponavljanja 4-5 krat 8 minut teka ali 3-4 krat 10 minut z zadanim gibanjem po igrišču ali 4-6 km teka v naravi. Ti teki so počasni s srčnim utripom 140 do 160 udarcev/minuto in s pravilnim dihanjem.
V tem obdobju se začne trenirati tudi anaerobna vzdržljivost. Skupni teki so od 1000-1500 m. Ti teki so malo hitrejši s srčnim utripom od 160 do 180 udarcev/minuto. Razdalja teka so 50, 75 in 100 m (70 %  hitrost)
Treba se je IZOGNITI tekom na razdalji 200 m in 400 m. Znano je, da srce v tem obdobju raste hitreje od krvnih žil, kar zadeva pozornost pri uporabi visokih tranažnih aktivnosti, zaradi močne ortostatske hipotenzije in kardiovaskularnega kolapsa.
Specialna vzdržljivost se ne trenira specialno, ampak jo lahko oziroma morajo pridobiti s taktično-tehničnimi vajami in igrami.

Ravnotežje in natančnost
Raziskave na mlajših kategorijah so pokazale visoko povezanost ravnotežja s koordinacijo in z vzdžljivostjo v moči. Razvijamo pri vseh kategorijah. Za razvoj je potrebno ponavljati določene gibe, ker na ta način usklajujemo informacije iz vestibularnega sistema z delom lokomotornega.