INTERVJU: strokovnjak za kondicijsko pripravo Igor Jukić


Igor Jukić je profesor na Kineziološki fakulteti v Zagrebu. Predavatelj kondicijske priprave in teorije športnega treninga. Skozi individualno delo je v nogometu zelo dolgo. Več kot petnajst let. Dve leti je delal za hrvaško nogometno reprezentanco in kot konzultant  sodeloval s številnimi drugimi ekipami. Leta 2002 je bil konzultant pri NK Zagrebu, ki je osvojil hrvaško državno prvenstvo in je še vedno edini klub, ki je uspel razbiti vladavino Dinama in Hajduka. Za NK Zagreb je takrat igral tudi Ivica Olić, s katerim sodelujeta še iz tistih časov.

Kaj pomeni biti konzultant?
To pomeni, da me trenerji ali kondicijski trenerji povprašajo o sistemu kondicijskega treninga. V nekaterih primerih je ta odnos uraden, vendar pa so primeri, ko pride do konzultacij tudi na osebni ravni.

Prosim, da opišete, kaj pomeni kondicijska priprava športnika?
Kondicijska priprava v vrhunskem športu je predvsem sredstvo igralcev in športnikov, da pokažejo svoje sposobnosti. Rekel bi, da je to ena vrsta kineziologije in najboljši maneken kineziologije kot znanosti o gibanju. To se ne nanaša samo na tekmovalni šport, ampak tudi na rekreacijo in vse ljudi, ki se ukvarjajo s športom. Prav tako je pomembna pri rehabilitacijah. Zagotovo pa je najbolj pomembna pri vrhunskem športu.

Zakaj je pomembna kondicijska priprava?
Zagotovo pa je najbolj pomembna pri vrhunskem športu, saj je fizična priprava osnova za vsakega vrhunskega športnika. Pomembna je recimo za zdravje, rehabilitacijo in preventivo glede poškodb. Prav tako je z vidika energetike pomembno, da je športnik sposoben prenašati velike napore.

Potem je tukaj motorika, ki predstavlja veščino športnika, da nekaj pokaže na igrišču. Torej skoz hitrost, moč, agilnost in koordinacijo. Četrti in zelo pomemben element pa je vpliv na telesno konstitucijo športnika, podkožno maščobo in mišično maso.

Pri katerih športnih ste bili že aktivni?
Predvsem so to ekipni športi kot košarka in nogomet. Drugače sem košarkarski trener. Največji del mojih izkušen izhaja iz košarke. Od leta 1994 do 2006 sem bil kondicijski trener različnih državnih selekcij na Hrvaškem. Od tega sem delal sedem let v članski reprezentanci s trenerji kot so Božić, Spahija in Repeša.

Po tem sem se bolj orientiral na nogomet in individualnemu delu. Največji del moje kariere je vezan na individualno delo s športniki. Posebna izkušnja je bilo šest letno delo z borcem Mirkom Filipovičem.

Kakšne so razlike v pripravi med košarko in nogometom?
Strateške razlike skoraj sploh ne obstajajo. Seveda pa košarka in nogomet imata vsaka neke svoje posebnosti in specifične zahteve. Razlikujeta se recimo v velikosti terena ter perodizaciji in samem koledarju tekmovanja. Tekme se igrajo na različnih podlagah in pod različnimi vremenskimi pogoji. Vendar pa je, po principih in zakonitostih, kondicijska priprava pri obeh športih zelo podobna.

 

Kakšna je skrivnost hrvaškega nogometa, da imate toliko igralcev v velikih evropskih klubih?
Rekel bi, da obstajajo trije vidiki, ki tvorijo trikotnik uspešnosti hrvaškega ekipnega športa. Kar se tiče nogometa so to: talent, znanje in pogoji.

Od teh stvari so pri nas pogoji najslabši, vendar pa imamo talent in znanje. Torej znanje trenerjev in znanje, ki je vzpostavljeno v tem sistemu. Talent je stvar genetike in ta talent je prisoten vsepovsod na teh prostorih t.i. Dinarskega pasa, vzdolž Jadranskega morja.

Na prostoru od Slovenije do Makedonije so se rodili mnogi vrhunski športniki. Glede znanja so mnogi govorili, da hrvaški ekipni šport temelji na strokovnem sistemu bivše države. Dejstvo pa je, da so vsi mlajši nogometaši in športniki nastali v Hrvaškem sistemu. To znanje in sistem sta tudi temelja tega, da proizvedemo toliko vrhunskih nogometašev, ki se potem plasirajo v velike evropske klube.

Sem moramo prišteti tudi organizacijsko in menedžersko nogometno znanje ter vse ljudi, ki prispevajo svoj delež.

Ali se strinjate, da so igralci iz naših prostorov fizično slabši kot tisti iz severa Evrope?
Jaz osebno mislim, da je to stereotip. Možno je, da so drugače trenirani kot igralci recimo v Sloveniji, Hrvaši ali v Srbiji. Nekdaj se mogoče ni toliko pozornosti posvečalo kondicijskemu treningu. Vendar pa ko ti igralci pridejo v velike klube, vidimo, da ne zaostajajo za ostalimi igralci glede fizične pripravljenosti.

Posebno v zadnjih desetih letih, na teh prostorih, igralci in trenerji dobro razumejo kaj pomeni fizična pripravljenost in se veliko vlaga v njo. Danes je redko, da kateri hrvaški nogometaš, ki igra na vrhunskem nivoju, nebi imel svoj osebni, individualni program kondicijske priprave.

Dejali ste, da ste bili (in ste še) osebni trener Ivici Oliču. Večino časa je igral v tujini, medtem ko ste vi bili v Zagrebu. Kako je potem potekalo vajino sodelovanje?
Takšno sodelovanje je vsakodnevno preko spleta. Jaz pišem programe Ivici, on jih potem realizira. Na vsaka dva meseca ali še prej pa jaz pridem v njegov klub oz. mesto v katerem živi. Vsi treningi so potekali neodvisno od kluba, razen v Bayernu, ko sem del njegova rehabilitacije oddelal skupaj s klubom. Recimo v Hamburgu je imel veliko dvorišče in na njega postavil dva gola.

V vsakem mestu je izbiral hišo ali stanovanje glede na to, če je v bližini bilo kakšno nogometno igrišče. Na vsake toliko časa sem torej prišel, da sva naredila intervencijo in mu pustil program po katerem je potem sam nadaljeval.

Tako delajo danes vrhunski igralci. Njihovi (osebni) trenerji z njimi delajo intervencije in jim pišejo programe, ki jih potem ti igralci individualno realizirajo.

Kdaj je pravi čas, da začnemo kondicijski trening z otroki?
VČERAJ! Mnogo ljudi misli, da je kondicijski trening le neka velika obremenitev, ki škoduje zdravju. Ne, temu ni tako. Ni pomembno, če govorimo o otrocih, ki so stari pet, šest, dvanajst ali devetnajst let. Kondicijski trening ga ščiti od velikih obremenitev, ki jim je izpostavljen pri igranju nogometa. To je bistvo. Kondicija ustvarja zdravstvene, motorične in energetske predpostavke, da bi nekdo bil uspešen. Torej je potrebno otroka čim prej vključiti v aktivnosti, ki vključujejo elemente kondicijske priprave, da si pridobijo kondicijsko higieno.

Katera so torej ta leta pri nogometu?
Če otrok začne z nogometom pri osmih letih, je pomembno, da že pred tem preživi vsaj leto ali dve v univerzalni športni šoli, ki jih je tudi v Sloveniji veliko. To ni nič drugo kot univerzalna športna kondicijska priprava.

Katere so stvari, ki jih lahko delamo z otroci pri kondicijski pripravi? Glede na to, da pri amaterskih klubih, ni na razpolago programov, strokovnjakov ali toliko strokovnega znanja.
Moje mnenje je, da mora strokovni pristop biti enak na profesionalnem in amaterskem nivoju. Otrok ne sme priti v roke nekomu, ki ne razume njegovih razvojnih karakteristik in ga ne bo znal zaščititi ali pripraviti na napore, ki ga čakajo, če enega dneva pride na vrhunski nivo.

Vzemimo primer trinajstletnikov. Eden trenira dva krat na teden, drugi pa šest krat na teden. Oba sta enako pomembna za našo družbo. Zveza in nadzorni organi morajo poskrbeti preko licenciranja,da vsak otrok dobi enako kvalitetno oskrbo.

Prej sem že dejal, da je potrebno začeti včeraj. Vsakemu otroku moramo zagotoviti strokovno znanje, ki bo varno, zdravo in usmerjeno v kvaliteten športni razvoj.

Kakšen je razvoj znanosti na področju kondicijske priprave? Kako hitro se razvija? Verjetno se v zadnjih desetih, petnajstih letih veliko več poudarka da na te procese.
Športna znanost ima neverjetno krivuljo razvoja. Je interdisciplinarna in ima svoj medicinski, tehnični, behevioristični in kineziološki del. Vsak od teh delov se skupaj razvijajo.

Nam je najpomembnejši kineziološki del, ki nam govori kako nekoga trenirati in ga pripeljati od nič do svetovnega prvaka. Kondicijska priprava je pravzaprav preslikava kineziologije. Temelji na evidence base (na podlagi dokazov) in experience base (na podlagi izkušenj) znanju. Ena kombinacija dokazov in izkušenj promovira kineziologijo v vse naprednejšo znanost. Glede na organizacijo Združenih narodov je ena od petih najperspektivnejši strok v prihodnosti prav kineziologija.

Razlog zato je preprost. Na svetu je preveč ljudi, ki se ne gibljejo. Človek torej ne dala tiso za kaj je ustvarjen. Človek je ustvarjen za gibanje in živi od gibanja.


O kom je bolj odvisna pripravljenost športnika? O trenerju ali športniku?
Pri vrhunskem športu definitivno od športnika. Ta športnik mora prepoznati pomembnost fizične pripravljenosti, svoje zdravstvene zaščite in pomembnost, da lahko le z vrhunsko pripravljenostjo traja čim dlje časa. Res pa je, da rabi nekoga, ki ga v te stvari mora prepričati in mo to razložiti ter mu to pokazati.

Ko sem delal za hrvaško nogometno reprezentanco sem se srečeval z nogometaši, ki igrajo v vrhunskih klubih in služijo velike denarje. Ko sem jih razlagal stvari so me pazljivo poslušali in so se zavedali kako so te stvari pomembne za njihove kariere.

Vrhunski športniki imajo že sami dosti znanja na tem področju. Trener jih najprej mora prepričati v zakaj. Komaj po tem pa sledi kako. Če nekdo dela in ve kako, a ne ve zakaj je to velik problem.


Kako vemo kdaj je preveč, da je igralec pretreniran in da mu je enostavno preveč?
Pretreniranost je nekaj zelo nevarnega. To smatramo kot patološko stanje. Torej to je stanje, ki ga moramo zdraviti. Da bi nekdo sploh začel reševati ta problem, mora najprej prepoznati to stanje. Obstajajo trije načini za prepoznavo tega problema.

Najprej z objektivnimi sredstvi dajanja krvi, meritvijo frekvence srca ali z meritvijo drugih objektivnih mer, ki jih izražamo s številkami. Eden od načinov je, da to prepoznamo s subjektivno oceno športnika, kar je danes zelo popularno. Za kaj takega je potrebno vzajemno zaupanje športnika in trenerja. Subjektivna ocena obremenitve ali t.i. RPE (rated perceived exertion). Ta metoda je pogosto uporabljena in daje zelo dobre rezultate.

Tretji način pa je ekspertiza trenerja.Ta seveda ne temelji na občutku ampak na znanju. Pozorni moramo biti recimo na oči, barvo kože, znojenje, motorične reakcije igralcev. Te stvari ne moremo izraziti s številkami in temeljijo na prej omenjeni experience base (na podlagi izkušenj). Ko se prepozna pretreniranost se prilagodi trenažni program. Vendar le individualno za igralce, ki kažejo znake pretreniranosti.