Ne vzemimo otrokom igre

Avtor: Jožek Špilak

 

 

Igra je tisto, kar trenerji in tudi starši pozabljamo, da potrebujejo otroci tudi za učenje in razvoj.

Igra je ne le osnovna dejavnost, ampak tudi potreba vsakega otroka in pogoj, da se normalno psihično in fizično razvija.

Vseveč strokovnjakov, ki se ukvarja z vzgojo, daje velik poudarek otroški igri.  

Tudi v kurikulumu za vrtce (1999: 19) je zapisano, da je igra »tista dejavnost, ki na najbolj naraven način združuje temeljna načela predšolske vzgoje in je v primeru, da je opredeljena dovolj široko ... razumljena kot način otrokovega razvoja in učenja v zgodnjem obdobju.«

Tudi v nemški nogometni šoli predvidevjo, da mora nogometni trener v zgodnji fazi otroškega nogometnega razvoja skrbeti zgolj za to, da otrokom ponudi veselje do nogometa, večino preko igre.

Da bi vedeli ponuditi otroku igro, se moramo najprej vprašati, kaj to sploh igra je.

Otroška igra je dejavnost, ki se izvaja zaradi nje same, je notranje motivirana, svobodna, odprta ter za otroka prijetna (Kurikulum za vrtce, 1999: 19). Otrok se igra zaradi zadovoljstva, ki mu ga nudi igra in ne zaradi zunanje prisile.

Potek in smisel sta v njej sami, zato otroku ni toliko važen končni rezultat, kot sam proces, uživanje in zadovoljstvo v igri (Horvat in Magajna, 1987: 86, 87). Kot taka ne služi prihodnosti, ampak je umeščena v sedanjost – zdaj in tukaj (Horvat, 2001).

V igri se otrok nauči biti neodvisen od svojega okolja, hkrati pa ga igra spodbudi, da je aktiven.
Rubin, Fein in Vanderberg (nav. po Batistič Zorec in sod., 1996: 13) so postavili nekaj ključnih opisnih kriterijev  za prepoznavanje igre:

  • prostovoljnost, notranja motivacija in pozitivni občutki (užitek),
  • usmerjenost pozornosti na igralne dejavnosti in ne na cilje (rezultate) teh dejavnosti (otrok npr. lahko med igro pozabi na svoj prvotni namen),
  • "proučevanje" igralnega materiala,
  • neresnično, nestvarno vedênje - v igri otrok je namreč veliko pretvarjanja, dejavnosti "če bi", "kot da bi", s katerimi otroci prikazujejo druge ljudi, njihove dejavnosti ali predmete,
  • fleksibilnost -  igra poteka po pravilih, ki jih postavljajo udeleženci igre sami in jih, če je potrebno, med igro tudi spreminjajo,aktivna udeležba - otroci v igri aktivno sodelujejo drug z drugim in so dejavni z različnimi predmeti.


Otroci v teh dejavnostih ne stremijo k določenemu rezultatu (npr. pridobitvi določene sposobnosti, ki si jo za cilj zastavi nogometni trener, ko načrtuje nogometni trening), ampak v njej predvsem uživajo in pri tem nenamerno ter spontano pridobivajo sposobnosti in znanja.

Nesprejemljiva bi bila trditev, da se lahko otroci vsega naučijo zgolj skozi igro.

Otroški trening mora zato biti pripravljen tako, da ni mogoče reči, da gre za igro, ampak zgolj za nenehno prepletanje igre in drugih dejavnosti.

Za primer lahko navedem Ameriški kurikulumu za razvoj nogometašev, ki je eden najbolj dodelanih in predvideva, da mora trening vsebovati 35 % uporabljenega časa zgolj za igro, preostalo je za razvoj motoričnih spretnosti in za učenje elementarne tehnike.  

Sam prakticiram tudi enkrat na teden, da imajo otroci prosti trening. Kaj to pomeni? Da imajo enkrat na teden možnost, da se sami ogrejejo, razdelijo in prosto igrajo, si sami sodijo, postavljajo pravila itd., z drugimi besedami uživajo v igri.

S tem, ko nogometni trenerji vključujemo igro v posamezne dele treninga, pustimo otrokom, da se igrajo.

 

 

 

 

Booking.com

Napiši svoje mnenje

Booking.com